Zadnje čase je vsekakor spet na udaru kajenje. In prav je tako. Kadilce se absolutno mora ločiti v vseh zaprtih prostorih od ostalih ljudi. In stvar je zelo preprosta, ne razumem sploh zakaj toliko debate okoli tega. Tako mora biti in pika.

Nič nimam proti kadilcem, zaradi mene naj kadijo, to je stvar njihove odločitve. Vendar naj ne kadijo zraven mene ko stojim v vrsti in naj ne kadijo zraven mene ko jem kosilo. Če mora človek kaditi ravno v času kosila pa naj gre v drug prostor. Tako simpl je to. Ali mi lahko škodi, če vdihavam dim, ko nekdo zraven mene kadi? Ne vem, vendar mi ne paše že misel na to.

Me prav zanima kako bi se počutil kadilec, ko bi jaz pri kosilu zraven njega sedel in v roki držal škatlo, na kateri bi pisalo: “Odpadki iz JEK”. Pa bi mu ob začudenem pogledu z nasmehom odvrnil, da je bolj nevarno se sprehajati po parku, kot pa moja mala škatla. Ja, tako je to.

Sploh tu nima nikakršne veze to, ali je kajenje stvar osebne odločitve. Seveda je. Vendar je to za ostale ljudi vsekakor moteča odločitev. Moteče je tudi, če v restavraciji nekomu mečem papirčke v ušesa. Je to škodljivo? Ne vem, je pa moteče. In zato, tega ljudje ne počnejo. Zakaj bi torej kadilci morali imeti privilegije napram drugim norostim? Naj se zakon čimprej sprejme, da bom lahko vsaj kosilo pojedel normalno.

Danes mineva že deveti dan uvedbe nove, skupne - evro valute, kar pomeni, da že več kot en teden živimo kar precej dražje življenje. Podražilo se je praktično vse, zato predlagam zloglasni “Zvezi potrošnikov Slovenije”, da namesto črne liste napiše rajši zlato listo, kamor se bo vpisalo tistih nekaj trgovcev oziroma ponudnikov, ki svojega blaga (oz. storitev) niso podražili.

In ker se prodajalci prav nesramno odločajo, da pri vračilu ostanka najprej preštejejo desetine centov, na to pa te pogledajo in čakajo, da jim boš preostanek pustil, sem se sam odločil za taisto foro. Od zdaj naprej ne bom več plačeval s celimi bankovci, pač pa bom počasi preštel do zahtevanega zneska - minus tri cente, pogledal prodajalca in mu dejal, da je to vse kar imam. To ali 100 Eurov. Potem pa naj se sam odloči.

Za konec pa še pesem o Euru.

Ob pohajkovanju za novoletnimi darili po Bledu sva z drago naletela na prvi blejski kebab (vsaj poznam ne drugega :)). Nahaja se v trgovsko poslovnem centru (”Gadafi”) in je blazno dober. Poleg tega sta bila oba čisto zastonj, saj je bil danes otvoritveni dan.

… me ni navdušil.

Zanima me zakaj “izbrisani” leta 1992 niso zaprosili za državljanstvo republike Slovenije? In kako je šele petnajst let po tem to prišlo v novice?

Zakaj predsednik svoj denar troši v Afriki, potem pa je vlada kriva, da se v Španijo odpelje z avtomobilom. In zakaj se mora vlada ves čas kregati s predsednikom. Saj je vendarle predsednik.

Kaj je bilo vladi, da je želela preseliti rome v Ambrusu? In zakaj romi izgledajo kot otrok, ki ves čas dela neumnosti, dokler ostalim ne prekipi. Potem pa pred starši (državo) igra vlogo prizadetega, tistim “ostalim” pa napove maščevanje.

Zakaj za vraga Drobnič ne odstopi, ko pa je jasno, da dela neumnosti. In kaj je ljudem, da uporabljajo splav kot nadomestilo za kontracepcijo? Je res tako težko kupiti kondom?

Ker sem mnenja, da je za ogled filmov še vedno na prvem mestu obisk kinodvorane, tja v družbi punce pogosto tudi zahajam. Vendar me je mariborski Kolosej v dobrem letu obiskovanja večkrat presenetil. Ker so karte trenutno neverjetno poceni (555 sit) se zdi, da petnajst tisočakov na Joker kartici še lep čas ne bo izpuhtelo. Vendar poceni karte niso razlog, da se ob obisku vedno znova spomnim, da bi rad videl letno finančno poročilo mariborskega Koloseja.

Ko prihajava v četrtkih na premiere filmov sva namreč do minute pred začetkom ponavadi sama v dvorani. In potem se med reklamami odpro vrata in obisk se podvoji. Izjemno. In sedeti med 385. praznimi sedeži nikakor ni prijetno, čeprav občutek ob filmu nekako izgine.

Tako sem do nedavnega mislil, da je prazna dvorana neprijetna stvar. Niti predstavljati si ne morete kako sem se motil. Medtem ko občasen pogovor obiskovalcev, grglanje kokakole in hrup pokovke med filmom še preživim, pa mi je pretekli teden prekipelo. Nekdo se je namreč odločil, da bo veselo dajal komentarje na vsako sceno v filmu. Na glas seveda. Ampak ne na glas kot naglas, ampak na glas kot dretje. Vpitje. Vsakih deset sekund se je zadrl, kot bi bil v vrtcu. Na tem nivoju so bili seveda tudi komentarji omenjenega debila. In potem čakaš, da bo prišek varnostnik in omejenca vrgel ven, vendar se ne zgodi nič. Niti ti ne povrnejo karte, čeprav si polovico filma tuhtal na kakšen način odtrgati sosednji stol in z njim namlatiti omejenca… Na koncu tuhtanja ugotoviš, da ni vredno.

Zdaj torej vem. Ogled filma med 385. praznimi sedeži so filmska nebesa. Hvaljen bodi vsak omejenec, ki se odloči doma ogledati premiero. Samo, da ne bo prišel v kino.

Zvezdan Martič, vodja MMC-ja na RTV Slovenija je včeraj napisal zanimivo objavo z enakim naslovom. Čeprav naj bi bil to šele prvi od štirih delov, se me tema vsaj malce tiče, zato podajam svoje odgovore na to, sila pomembno vprašanje.

Vsekakor se strinjam, da je prihodnost slovenije močno odvisna od “računalničarjev”. V navednicah zato, ker mi ni povsem jasno kako si avtor razlaga besedo računalničar. Ljudje, ki se v zameno za kruh in mleko ukvarjajo z računalniki? Okej. Kaj pa tisti, ki to v večji meri počno v svojem prostem času? Okej. Pa nadebudni igričarji, ki dnevno po več ur zgolj nažigajo špile? So ti tudi računalničarji? Verjetno so, ni pa od njih odvisna prihodnost slovenije. Pa se res kdo, razen nekaterih igričarjev označuje za “geek-a”? Ne.

In v čem (kar se tiče spolnega življenja) je problem biti računalničar? Mar smo računalničarji asocialni, in če bi bili, ali bi imeli zaradi tega probleme v spolnem življenju? Ne bi rekel. Asocialnost namreč temelji na splošno veljavnim družbenim normam. Ki pa so seveda močno prilagodljive in fleksibilne. Vsi se zavedamo, da je prihodnost kar se tiče računalništva med vsemi “načini življenja” najbolj prodorna in norme se bodo v prihodnjih letih močno nagnile na stran računalničarjev. Takorekoč, čez noč bomo postali mainstream. Če nismo že.

Lahko torej rečemo, da je spolno življenje računalničarjev “resen gospodarski, političen in strateški problem”? Ravno obratno. Spolno življenje ne-računalničarjev bo kmalu postal problem. Seveda pa ne resen, še manj pa političen in strateški. Prihodnost je namreč, kot smo ugotovili v računalnikih.

Na tem mestu bi lahko marsikdo prišel do napačnega zaključka, da se nam ravno zaradi zgoraj napisanih stvari ne piše dobro. Bo celotna računalniška Slovenija živela noč in dan za računalnikom? In kako si potem lahko sploh predstavljam, da bo kdo sploh seksal? Ne boste verjeli, ampak spremenilo se ne bo prav nič. V kolikor lahko kdo reče, da se v teh časih precej računalničarjev (je to sploh res?) ne more vključiti v družbo (tudi nogometaši pred dvesto leti niso bili ravno sprejeti, pa poglejte kakšen status imajo zdaj), se bo to seveda spremenilo, saj bo družba postala pretežno računalniška. Diskoteke se tako ne bodo zaprle, le tema pogovorov ob vrčih piva ne bo več tipično avtomobilistična ampak pretežno računalniška. Družbo pa bodo sestavljali tako moški, kot tudi ženske. Sexali pa bomo vsi.

Prihodnost računalničarja je torej svetla kot še nikoli ni bila.

V kolikor vas slučajno zanima na koliko frontah se Bill Gates s svojim Microsoftom brani, potem si oglejte spodnjo sliko.

Respect.

Čeprav spoštujem vse, ki se podajajo na ekstremne podvige, oziroma se ukvarjajo z ekstremnimi rečmi ali udejanjajo tovrstne šprte, pa lahko pretiravanje mariskdaj prinese (pričakovane?) posledice. To se je v tem mesecu pokazalo dvakrat. Najprej je svet obšla novica o smrti Steve Irwina, ki ga je do smrti zabodel skat, pred dnevi pa se je hudo ponesrečil voditelj TV serije Top Gear, Richard Hammond. Gospodu je pri 500km/h počila guma, nakar je s svojim raketnim avtom zletel s ceste. Medtem ko je podiral hitrostni rekord na angleških tleh.

Za moje pojme je tovrstno igranje z življenjem na robu norosti. Kot, da bi metal opeke skozi okno nad množico ljudi. Slejkoprej se zgodi.

Zato pravim, previdno z življenjem in zdravjem. Naj kdaj prevlada razum nad adrenalinom.

Hladna “vojna” je trajala več kot trideset let, kljub temu ZDA niti enkrat niso intervenirale v Rusiji. In obratno. Razlog je lahko preprost: oboji so se zavedali, da ima nasprotna sila enako hudo orožje kot sami - atomsko bombo.

In potem pride 20. marec 2003 in ZDA vkorakajo v Irak. Zakaj so sploh lahko Združene države napadle to državo? Zato, ker se jim Saddam Hussein nikakor ni mogel zoperstaviti - ni imel atomske bombe. Če bi jo imel, do intervencije ne bi nikoli prišlo. To je zdaj po več kot dveh letih jasno.

Torej. Vprašanje. Bodo ZDA intervenirale tudi v Iranu? Odvisno. Od tega, ali bodo državne obveščevalne službe jasno odkrile, da Iran še nima atomske bombe, oziroma kapacitet, ki bi lahko kakorkoli ogrozile varnost ameriških državljanov (kar vključuje Izrael). V kolikor te nevarnosti odkrijejo ne bo nikoli prišlo do vojne.

Ironično, ne?