Na vroč poletni dan kot je današnji se prileže sveže ohlajajoče kosilo. Potrebujete:

• - svežo zelenjavo (paprika, paradižnik, čebula, bučke, koruza, solata, korenje, redkvica, itn.)
• - popečen kruhek
• - žlico kisle smetane
• - nariban sir (priporočam kakšen bolj sladek sir)
• - popečenega piščanca/purana ali/in tuno

Vse skupaj vržete v krožnik in voila:

Kot sem zapisal v enem izmed prejšnjih objav, sem februarja letos postal novi predsednik Društva študentov FERI. Čeprav smo prvotno društvo študentov FERI-ja, pa delujemo v interesu študentov celotne Univerze Maribor na področju izvrševanja interesnih dejavnosti in programov študentov, za kar imamo podeljen tudi uradni status UM.

S super kolektivom smo v iztekajočem študijskem letu izvedli nemalo dogodkov in aktivnosti, med katerim so bil najbolj prepoznavni: strokovna ekskurzija na CeBIT 2008, Dan iger 08, 1. dan odprte kode, WiFi delavnica in FeriPONG. Poleg omenjenih dogodkov, ki smo jih letos izvedli prvič, izdajamo tudi univerzitetno študentsko revijo Abakus.

Z letošnjim letom smo (vsaj tako upam) pričeli s tradicijo izvajanja obštudijskih dejavnosti na naši fakulteti. Prav tega je bilo namreč v preteklih letih občutno premalo, kar se mi zdi še posebej škoda, saj imamo odlično podporo vodstvenega kadra fakultete, ki nam je pripravljeno pomagati na vseh koncih in krajih, zato je skrajni čas, da to izkoristimo.

Če pustim malce očitno propagando društva, sem vsekakor vesel odziva slovenskih IT podjetij. Povabilu sodelovanja so se odzvali praktično vsi, še posebej pa sem vesel vsakršne finančne pomoči, ki smo jo bili deležni. Pri organizaciji smo strmeli zgolj k temu, da pokrijemo nastale stroške, kar nam je tudi uspelo.

Vsekakor napovedujem, da bomo v prihajajočem študijskem letu nadaljevali začeto delo in ga še nadgradili.

Pretekla dva dneva sva se s Petro s šotorom v avtu podala preko Vršiča v Posočje, do Italije, Idrije, ter preko Škofje Loke nazaj domov:

PS: Hvala Janku za navdih in priporočilo kampa Soča. Super kamp, priporočam ;).

V letošnjem študijskem letu sem se imel priložnost spoznati z Google API vmesnikom. Google se z njim zelo trudi razvijalcem čim bolj približati svoje produkte, kar zagotovo pripomore k popularnosti in prepoznavnosti njihovih rešitev.

Sam sem se podrobneje srečal z Google Data API, ki skrbi za branje & pisanje podatkov in datotek v uporabniškem google računu. Google omogoča dostop do njihovih spletnih storitev preko več spletnih jezikov (PHP, Python, .NET,..), sam pa sem svoj vmesnik napisal v Javi.

Ker na žalost nimam stalnega JSP strežnika na katerem bi gostoval (niti ne razvijam prav pogosto v Javi), sem rešitev postavil na zastonjski eatj.com, na katerem je dostopna preko naslova tule.

Torej kako stvar deluje. Z obiskom strani boste dobili sporočilo, da morate preko googla spustiti spletni strani dostop do vaših datotek. Ko to storite google pošlje enkraten ključ nazaj na spletno stran. Le-ta ga prebere in z njim dostopa preko spletnih storitev do vaših google datotek. Kar pomeni, da ni potrebno vpisovati nikakršnih prijavnih podatkov.

Seveda celotno rešitev ponujam na pregled in uporabo v .war datoteki. Tako, da se lahko sami prepričate, da je stvar varna in lahko brez skrbi preizkusite aplikacijo na prej omenjenem naslovu. Ker sem bolj kot ne zgolj preizkušal Javo, Google API, CSS in JSP, je koda je seveda napisana on-the-fly in ni ravno v ponos komurkoli :).

Preizkusite torej in sporočite vaša mnenja. Da ne pozabim, googlov API v zadnji različici Opere ne deluje, tako da uporabite kaj drugega.

PS: Ker je strežnik zastonjski ima seveda catch. Vsakih nekaj ur se ugasne, kar pomeni, da ga moram preko strani ponovno prižgati. V kolikor bi torej rad kdo preizkusil in server ne deluje, naj sporoči v komentarjih, da ga zbudim.

Informativne oddaje, ki jih premorejo slovenske TV postaje se mi vse po vrsti zdijo ena velika žalost. Za SVET na Kanalu A še vedno čakam, da bo kdo oznanil, da gre za kakšno parodijo ali vsaj za šalo. Kot vse kaže tega na tem SVETU ne bom dočakal. Kakorkoli že, razočaran sem tudi nad drugim komercialnim programom iz iste hiše - POP TV-jem.

Komercialnost je zadnja leta očitno dala v prestavo višje, tako se osrednja informativna oddaja 24ur spreminja v pravi mali cirkuški šov. Šov z reklamami. Predstavljajte si, da v cirkusu hodi človek po napeti žici, nakar vas ringmaster prekine in pove, da je čas za reklame. Seveda pa ne odhajajte iz cirkusa, saj boste v nadaljevanju videli ali je prej omenjeni človek preživel ali pač ne. Informacija navsezadnje lahko počaka.

In ko smo že pri reklamah. Kdaj je kdo nazadnje zamenjal znamko svojega priljubljenega pralnega praška?! Zakaj je vsak dan med poročili potrebnih 20 reklam za pralni prašek? Mar kdo dejansko naslednji dan v trgovini kupi nek novi prašek zaradi butaste reklame dan poprej? Ja? Je pralni prašek v reklami boljši od tistega i reklame pred enim mesecem? Očitno, da napredek v pralnih praških poteka hitreje kot Moorov zakon v računalništvu. Svaka im čast.

In ker en 24ur ni dovolj, zdaj lahko gledam kar tri. Enega popoldne, pa še enega popoldne in še enega zvečer. Informacijo tako dnevno lahko slišim kar 3x. Kar skoraj preseže število reklam v eni informativni oddaji. In tako med reklamami v 24ur zvečer dejansko izvem več novega kot v samih poročilih. Seveda vem, da bo reklama o pralnem prašku, tega se ne morem izogniti, vem pa tudi, da je napredek konstantno eksponenten, kar pomeni, da je reklama lahko že za nov - še enkrat boljši pralni prašek.

Z novim mobilnim telefonom (PDA-jem), je prišla tudi GPS navigacija in po nekaj možnostih uporabe je čas, da delim svoje misli okoli navigacije. Ker sem zaenkrat še brez lastnega prevoza, moram mobilca ob uporabi navigacije v tujih avtomobilih za silo nekam nastaviti s čimer sem se naučil dve reči:

1. Glasovna navigacija, brez gledanja na zemljevid je praktično neuporabna. Da se ne izgubiš moraš nujno vsaj nekajkrat pred zavojem pogledati začrtano pot.

2. Gledanje v telefon med vožnjo je lahko nevarno, še posebej če le-ta ni na njem primernem mestu.

Po drugi strani pa me je pred dnevi Garminovo programje prijetno presenetilo. Ker sem štiri leta aktivno preživel v Kranju, imam nekako občutek, da ga poznam in znam najti pravo in najhitrejšo pot do cilja. Zato sem ob vnosu 3fs-ja kot končni cilj na poti iz Ljubljane nejevoljno zamajal z glavo saj je bila včrtana pot precej sumljiva. Vendar sem pustil Garminu, da me vodi, kar je pomenilo, da sem čez slabe pol ure debelih uči ugotovil, da obstaja za mene neznani enosmerni most čez Savo, kar je pomenilo vsaj 5-minutno hitrejšo pot do cilja.

GPS navigacija je torej dobra stvar, predvsem v primerih ko nimaš niti malce predstave o tem kam iti, pa tudi ko iz lastnih izkušenj poznaš pravo pot, se splača za njegovo varianto povprašati navigacijski software.

Sicer pa sem si danes po treh mesecih končno priboril dve nujni stvari za moj Ipaq 614c in sicer:

Komplet HP iPAQ 600 Stylus Kit (FA931AA)

Komplet pisal za dlančnik. Nove sem rabil, ker originalnega niti nisem dobil. Klasični riziko kupovanja preko spleta.

Torbica za pas HP iPAQ 600 (FA919AA)

Originalna usnjena torbica, ker se mi v žepu ves čas nabira umazanija po in okoli zaslona. Prisočno (in bolj zdravo?) tudi za nošenje pripeto na pasu.

In zakaj je trajalo toliko časa, da sem omenjena artikla sploh lahko dobil? Odgovor se skriva v nesposobnosti naših spletnih trgovcev, ki kot kaže nikakor niso želeli zaslužiti s tem, da bi mi od našega uvoznika (ki seveda nima malo-prodajne trgovine) priskrbeli oba artikla.

Na koncu sem moral osebno do prve poslovalnice Mimovrste, ter se pogovoriti. Na koncu se je vse dobro in hitro izšlo, tako da pohvale predvsem prodajalcu za šankom. Črna pika pa vseeno njihovi spletni štacuni, ker ne premorejo hitrega naročanja artiklov, ki jih nimajo v ponudbi. Ali pa vse trgovine mislijo, da imajo vse kar se da pri nas dobiti?

PS: Live Writer mi je zmeraj bolj všeč.

Ker letos zaradi zasedenosti s faksom (med drugim sem postal predsednik Društva Študentov FERI) nekako še nisem imel možnosti naročanja novih knjig v lastno izobraževanje, je bil dopust na Istu končno priložnost za nabavo novega bralnega materiala.

Če sem preteklo poletje že nekako imel željo po bolj splošnih in ne toliko specifično tehnoloških knjigah (zato sem si priboril precej znano Don’t Make Me Think! A Common Sense Approach to Web Usability), sem tokrat razmišljal bolj kot ne samo še v tej smeri.

In kaj bi drugega izbral kot must read klasiko med računalniškimi knjigami:

Code Complete: A Practical Handbook of Software Construction Steve McConnell Več o knjigi…

Mogoče kaj več o njej napišem, ko jo v celoti preberem, zaenkrat pa zgolj priporočilo vsem, da si jo tako ali drugače omislijo, saj razlaga principe, načine in opcije dobrega programiranja.

PS: Tole pišem v Windows Live Writerju. Da vidim kaj bo nastalo.